REJSKI CILJI ZA CIKASTO GOVEDO
1.1 POVZETEK RAZVOJA PASME
Cikasto govedo je edina slovenska avtohtona pasma govedi. Izvira iz ilirskega goveda, ki ima podlago v divjem kratkorogem govedu »Bos brachyceros«. Ilirsko govedo je bilo majhnega okvira, majhne telesne mase ter svetlo sive barve. S križanjem domačega avtohtonega enobarvnega rumenkasto-rjavega goveda s pincgavskimi ali belanskimi biki se je oblikovala pasma cikasto govedo.
Za cikasto govedo je bilo značilno, da so se zlasti v starejših pisnih virih pogosto uporabljala tudi druga imena (gorenjsko rdeče-cikasto govedo, pincgavsko govedo, gorenjski pincgavc, bohinjska goveja pasma…).
Pri opisu goveje živine na Kranjskem v drugi polovici 19. stoletja je Schoollmayr (1872) zapisal, da je bila le-ta po zunanjem izgledu zelo heterogena. Živali so se med seboj tako močno razlikovale, da skoraj ni bilo mogoče najti niti dveh podobnih primerkov. Poleg tega je avtor v članku izpostavil še eno zanimivost, in sicer, da kranjska živina ni imela svojega imena pasme. To potrjuje z izjavami takratnih okoli 100 najboljših rejcev, ki naj bi še od svojih očetov in dedov slišali, da se kranjska živina ni nikoli imenovala drugače kot po barvi, npr. mavra – govedo s popolno črno ali vsaj temno črno barvo, rumena – na Dolenjskem imenovana tudi »volk« in na Notranjskem »rmenka«, plavka…. Schoollmayr (1872) je omenjeno poimenovanje govedi po barvi podkrepil še s primerom, da če bi se v takratnem času nabavilo govedo muricidolske ali marijadvorske pasme s Štajerske, se to isto govedo po prihodu na Kranjsko ne bi več imenovalo muricodolska ali štajerska pasma, ampak bi se mu enostavno reklo dimka ali sivka (siva barva). Schoollmayr (1872) je v svojem članku za opis kranjske živine uporabljal izraz »kranjsko govedo«.
Razširjenost različno obarvanih govedi na Kranjskem v drugi polovici 19. stoletja prikazuje slika 1. Na njej vidimo, da je obstajalo več območij z različno obarvanim govedom, ki je bilo razširjeno po takratnih posameznih okrajih:
- rdeči rod, mešan z belanskim;
- domači rod, rdeči rod;
- beli, rumeni in rdeči rod mešan z muricodolskim;
- domači, rdeče-rumeni rod;
- belo-rumeni domači rod;
- buše.
Slika 1: Prikaz raširjenosti različno obarvanega goveda po posameznih okrajih (Schollmayr, 1872)
Bohinjska goveja pasma
Bohinj, izvorni kraj bohinjske goveje pasme, je bil zaradi specifičnih talnih, podnebnih in drugih okoljskih dejavnikov, ki so vplivali na oblikovanje tamkajšnjih posebnih gospodarskih razmer, prometno dolgo časa skoraj nedostopen. V Bohinj so vodile le tovorne steze, kar pa ni omogočalo živahnega prometa in Bohinj je bil tako dolgo časa skoraj odcepljen od drugih krajev. Šele zgraditev ceste skozi Bled in železniška proga Trst – Hamburg sta pripomogli k odprtju nekdaj samotnega in zaprtega Bohinja. Vse te specifične razmere v Bohinju so vplivale na oblikovanje in razvoj posebne pasme govedi, imenovane »bohinjska goveja pasma«.
O telesnih znakih, lastnostih mlečnosti in čistosti bohinjske živine je Hitz (1878) napisal naslednje: »Bohinjska živina je navadno rujavordeča. Telesa je jako lepega ter se odlikuje posebno po svojih drobnih kosteh. Mleka daje v primerjavi z velikostjo telesa prav veliko. Živa teža bohinjske krave ne presega 4 do 5 centov, in vendar se od take majhne kravice sme na leto računati 1200 do 1500 litrov mleka. Meni se zdi to pri tako majhni živini, katera se tako silno slabokrmi, prav veliko. Da bi boljše klaje imela, bi se mlečnost gotovo se zdatno pomnožila. Sicer se izvirni bohinjski rod ne nahaja več popolnoma čist, ne v Bohinji, še manj pa po Tominskem. V zadnjih desetletjih se je križem plemenil z belanskim (Koroškim) rodom. Lepe telesne lastnosti belanskega rodu, veča teža života in obilnejša mlečnost so dale povod, da se s podporo, katero daje kmetijsko ministrstvo, nakupujejo belanski biki za zboljšanje bohinjske in tominske govedoreje« (Hitz, 1878).
Povše (1893) je v članku z naslovom »Das Wocheiner Rind« opisal bohinjsko govedo in tudi dodal povprečne telesne mere krav. Njegov opis uvršča bohinjsko govedo med goveda z daljšo glavo, kar potrjujejo rezultati meritev, iz katerih je razvidno, da je bilo razmerje pri kravah med dolžino glave v primerjavi z dolžino telesa 30,8 %. Razen poimenovanja merjene posamezne telesne lastnosti pa v članku ni podano, kako se je posamezna meritev izvajala oz. kaj je le-ta obsegala. V preglednici 1 so podane nekatere telesne mere (cm) krav bohinjskega goveda, v preglednici 2 pa razmerja med posameznimi telesnimi deli (Povše, 1893).
Preglednica 1: Nekatere telesne mere krav bohinjskega goveda (Povše, 1893)
| Telesna lastnost | Izraženo v cm |
|---|---|
| Linija med rogovi | 12 |
| Linija med sencami | 19 |
| Notranja očesna linija | 19 |
| Zunanja očesna linija | 22 |
| Lična linija | 18 |
| Čelna dolžina | 19 |
| Nosna dolžina | 27 |
| Dolžina glave | 46 |
| Višina vihra | 118 |
| Višina komolčne grbe | 65 |
| Višina križa | 116 |
| Sprednji del telesa | 35 |
| Srednji del telesa | 66 |
| Zadnji del telesa | 48 |
| Skupna dolžina telesa | 149 |
| Prsna širina | 35 |
| Plečna širina | 29 |
| Kolčna širina | 43 |
Preglednica 2: Razmerje med telesnimi deli krav bohinjskega goveda (%) (Povše, 1893)
| Razmerje med telesnimi deli | Izraženo v odstotkih (%) |
|---|---|
| Dolžina glave : dolžina telesa | 30,8 |
| Širina med sencami : dolžina glave | 41,3 |
| Lična širina: dolžina glave | 39,1 |
| Višina vihra: dolžina telesa | 79,1 |
| Dolžina trupa : višina narta | 126,2 |
| Višina komolčnega sklepa : višina vihra | 55,1 |
| Sprednji del : dolžina telesa | 23,5 |
| Srednji del trupa: dolžina telesa | 44,3 |
| Zadnji del trupa : dolžina telesa | 32,3 |
| Prsna širina : dolžina telesa | 23,5 |
| Plečna širina : dolžina telesa | 19,4 |
| Širina kolka : dolžina telesa | 28,9 |
O razvoju in opisu bohinjske goveje pasme je Pirc (1909) zapisal: »… kajti ona je bila in je deloma še danes nekaj posebnega, ki je nastala na tamkajšnjih tleh pod vplivom bohinjskega podnebja, krmnih, gospodarskih in živinorejskih razmer, takorekoč sama iz sebe iz govedi, izza pradavnih časov v Bohinj vpeljane, brez primesi tuje krvi… Danes je, žal, bohinjska goveja pasma skoraj že izginila, vendar so sledovi in ostanki še vedno nahajajo… Nekdanja bohinjska goveja pasma je bila zagorele rdeče barve, majhne postave, skromna glede prehranjevanja, a silno mlečna… Bilo je mleka kakor vode…Iz stare goveje pasme, ki se je v Bohinju nahajala, bi se lahko z umnim ravnanjem ustvarila izborna domača mlečna pasma, izredno primerna za Bohinj in tudi za marsikatere druge kraje, Bohinjcem v velik prid in deželi v ponos…Storil se je velikanski pregrešek, da se ni bohinjska goveja pasma z umnim ravnanjem naredila za izborno domačo mlečno govejo pasmo in se je z vpeljavo pincgavske pasme v Bohinj tisto podrlo, kar je bilo dobrega, ne da bi se doseglo kaj boljšega…« (Pirc, 1909).
Leta 1909 je v časopisu Slovenec izšel članek z naslovom »Bohinjska goveja pasma«. V njem so bile poudarjene dobre lastnosti domače goveje pasme iz Bohinja in pa skrb, da je domačo pasmo pričela vedno bolj izpodrivati pincgavska pasma govedi, ki so jo prvič uvedli v Bohinj leta 1869. V članku so izpostavljene največje prednosti domače živine, na prvem mestu je to bila seveda mlečnost bohinjske pasme, kar je ponazorjeno z besedami: »…kravica, za tretjino manjša od pincgavske, da tretjino več mleka kot ta…pri kravi navadno vsak vpraša, koliko ima mleka in v tem oziru prekaša bohinjska pasma vse druge pasme daleč naokoli…prav vsled tega je bohinjska živina prišla v tak glas, da že samo ime »bohinjska« krava pove vse lastnosti dobre krave… «. Druga prednost bohinjske goveje pasme je bila njena skromnost, v članku opisana z naslednjimi besedami: »…domače govedo je silno skromno, zadovoljno z vsako pašo, preživi se povsod…marsikje gori v planinah si more iskati v samih peščenih melinah travice, a v svoji skromnosti ji je všeč vse… tuja živina v taki paši popolnoma oslabi…ker je težja, tudi ne more v vsako planino, kamor pride domača z največjo lahkoto…« In tretja prednost domače bohinjske pasme je bila ta, da ni bilo nikoli nobenih težav s prodajo bohinjske živine (Bohinjska goveja pasma, 1909).
Znano je, da je bilo domače blago v primerjavi s tujim pogosto manj cenjeno, včasih celo zaničevano. Podobno se je dogajalo tudi z bohinjskim govedom. Slikovito to ponazori naslednji citat: »Človek zametuje domače, kar je dobro in išče daleč v tujini boljše, a zaman. Tako se je godilo tudi bohinjski goveji pasmi« (Cvenkelj, 1914). V nadaljevanju isti avtor piše, da se je bohinjska goveja pasma odlikovala kot zelo dobro govedo. Kritično presoja nenačrtno in premočno križanje te izvrstne in edine domače planinske pasme s pincgavsko pasmo govedi, ki se je izvajalo v tolikšni meri, da je obstajala velika bojazen, da jo bi slednja lahko že skoraj izpodrinila. Avtor obžaluje, da se ni praktično nič naredilo, kar bi povzdignilo bohinjsko govedorejo, ampak ravno nasprotno, z nepravilnim »mešanjem« se ji je celo škodilo. Leta 1914 so imeli v Bohinju shod, katerega glavni namen je bil v vzbuditvi med prebivalci Bohinja zanimanje za njihovo domačo, do tedaj zavračano, ampak izvrstno domačo pasmo govedi, ki se jo je premalo poznalo in cenilo. Cvenkelj (1914) opozarja na ohranitev domače goveje pasme z besedami:«Rešimo bohinjsko govejo pasmo«! V nadaljevanju avtor poudarja, da je na Gorenjskem od nekdaj veljalo, da najboljše krave izvirajo ravno iz Bohinja. Avtor članka poudarja, da je že kot otrok slišal vedno le hvaliti bohinjsko živino. To ponazori z dejstvom, da sta njegov oče in trgovec z Zgornjega Avstrijskega, v Bohinju pokupila veliko krav in volov, ki sta jih peš gnala čez Ljubelj in Ture na Solnograško. Pri tem so prišli nasproti kmetje, ki so se dobesedno trgali za bohinjske krave, ki so slovele kot odlične mlekarice, poleg tega pa so bile tudi zelo vztrajne in utrjene živali, kar je bilo na tako dolgih poteh in gorskih prelazih izrednega pomena. Avtor poudarja, da ga je vedno čudilo, kako daleč naokoli so bile poznane bohinjske krave po svojih odličnih lastnostih. Naj navedemo enega izmed številnih avtorjevih primerov, ki jih opisuje v članku, o tem, kako zelo je bilo bohinjsko govedo cenjeno in iskano: »Veckrat sem bil tudi sam v Bohinju po kupčiji. Enkrat pozno v jeseni sem srecal starega Tolminca, ki je gnal kupljenega junčka proti domu. “Oče, koliko ste pa dali zanj?” ga vprašam. “Pa uganite!” odgovori mož. ” No, kakih 70 goldinarjev, vec gotovo ne.” “Zmotili ste se. Ravno 95 gold. Sem dal zanj, moral sem ga preplačati, toda dal bi bil tudi 100 gold. in še več, če bi mi ga gospodar drugače ne bil hotel dati.” “Kako pa vendar to,” pravim na to, “saj ni nič posebnega na njem; zadaj je pobitega križa, črn gobec ima in cikast tudi ni nič. Ta ne bo za pleme in je veliko predrag.” “Vsak po svoje,” odgovori mož. “Star sem že in vedno kupujem tu v Bohinju junčke za pleme. Tudi sedaj sem prišel nalašč zato v Bohinj; dva dni sem se tukaj mudil; kajti težko je že dobiti junčka takega, kakor ga tukaj vidite in takega hočem jaz za pleme tudi imeti. Vi pa si privoščite cikastega, takih je pa dovolj naprodaj. Srečno!” …«Tudi na letošnjem jesenskem semnju v Bohinju sem govoril s Tolminci, ki so iskali plemenjake in so tožili zaradi pomanjkanja stare bohinjske goveje pasme..«.
Dejstvo, da je bil Bohinj izvor številne lepe bohinjske živine, je v letu 1934 pripeljal do ustanovitve selekcijskega društva za cel Bohinj, s sedežem v Boh. Bistrici. Že pri prvem sprejemanju so v rodovniško knjigo vključili 240 krav. Kasneje, konec leta 1934, ko se je pokazalo, da je Bohinj prevelik za samo eno selekcijsko organizacijo, je že potekal ustanovni občni zbor posebnega društva za gornjo dolino, za občino Srednja vas. Na začetku svojega delovanja selekcijsko društvo ni imelo t.i. »originialnih« rodovniških plemenjakov, zato je takratna Zveza selekcijskih organizacij za pincgavsko govedo v Ljubljani, priznala enega pomožnega bika. Kasneje je društvo zaprosilo kr. Bansko upravo za dva originalna bika in meseca aprila 1935 že dobilo dva plemenjaka iz Avstrije. Kljub začetni bojazni, da bodo ti biki pretežki, kar bi lahko vplivalo na težave pri telitvah in nesreče krav pri zaskokih, se je pokazalo ravno obratno in vsi naprednejši živinorejci so pričeli voditi svoje krave samo še k »originalnim« bikom (Naša bohinjska selekcija, 1937).
Slika 2: Bik bohinjske pasme, leta 1925
Nekaj o zgodovini pretapljanja cikastega goveda z lisasto pasmo govedi: Na začetku 20. stoletja se je na območju današnje Sloveniji redilo pet različnih pasem govedi, ki so bile značilne za rejo posameznih takratnih srezov in so vplivale na oblikovanje pasemskih okolišev. Tako je bila reja cikastega goveda po odloku ministrstva za kmetijstvo leta 1938 določena za naslednja območja: Radovljica, Kranj, Škofja Loka, Kamnik, gorenjski del ljubljanskega sreza, občina Žiri, srez Logatec in srez Ptuj. Pasemska območja določena po zakonskih odredbah so se bolj ali manj obdržala do 60-ih let prejšnjega stoletja. Leta 1964 je v Kranju potekal simpozij, kjer je bil sprejet sklep o zamenjavi in pretopitvi cikaste pasme z lisasto pasmo govedi. Reja cikastega goveda je bila tako skoraj 40 let brez urejenega zootehniškega in rejskega dela. Posledice izključenosti strokovnega rejskega dela pri pasmi cikasto govedo se med drugim kažejo tudi na veliki variabilnosti zunanjega izgleda posameznih živali. Tako je v celotni populaciji cikastega goveda le okoli 20 odstotkov živali, ki na podlagi opisa zunanjosti iz starejših literaturnih virov izražajo lastnosti značilne za cikasto govedo. Zato bi bilo potrebno za ta del populacije nameniti posebne ukrepe, ki bi pripomogli k njenemu ohranjanju.
1.2 OPIS PASME
Namen ohranjanja avtohtonih pasem domačih živali je njihovo ohranjanje v izvornem tipu, zato nam pri tem lahko pomaga banova uredba in je lahko tudi osnova za opis rejskih ciljev. Banova uredba je bila objavljena 6. aprila 1935 v službenem listu kraljevske banske uprave dravske banovine z naslovom NAVODILA ZA PRESOJO BARVNIH ZNAKOV CIKASTEGA GOVEDA.
Splošna navodila iz banove uredbe so torej:
- Barva in razdelitev barv naj se presoja s stališča, da je tem bolje, čim bolj prevladuje temeljna rjava barva nad belo, in to tudi tedaj, če se pojavljajo na belem polju rjave lise ali če je bela hrbtna proga prekinjena.
- Premočno razširjenje bele barve nakazuje oslabljeno konstitucijo in se rado podeduje. Pri bikih je v tem pogledu strože soditi kakor pri kravah.
- Nekdanja prevelika strogost ni v skladu z modernimi rejskimi načeli za odbiro živali po obliki in koristnosti niti z novejšimi izsledki o barvi domačih živali. Edino bela (ožja ali širša) hrbtna in trebušna proga se mora zahtevati, ker je to zunanji znak pasemske pripadnosti.
V članku, ki je izšel v časopisu Slovenec, leta 1909, je zapisano:
»Bohinjska živina je bolj majhne vrste, ima večinoma nekoliko naprej obrnjeno rogovje in zelo ukrivljeno. Nekakšna glavna hiba bi bila, da ima križ nekoliko pobit, povešen, kar dela žival zadaj bolj ozko« (Bohinjska goveja pasma, 1909).
Tipi cikastega goveda
Glede na omenjeno veliko variabilnost med posameznimi živalmi v populaciji cikastega goveda, so bile živali v obdobju 2002/2003 razvrščene v tri tipe (cikasti tip, delni cikasti tip, pincgavski tip). Delitev pasme na posamezne tipe je bila določena na osnovi subjektivne presoje posameznih članov delovne skupine za odbiro in ocenitev bikov cikaste pasme za osemenjevanje in pripust. Opis tipov je naveden spodaj in je povzetek iz rejskega programa za cikasto govedo iz leta 2005.
Cikasti tip: V cikasti tip se uvrščajo živali, ki izražajo pripadnost brahicernemu tipu govedi. Živali dajejo vtis lahkosti, so majhnega okvirja, kombiniranega tipa z večjim poudarkom na prireji mleka in so skromno omišičene. Njihova koža je tanka in zelo prožna, dlaka pa gladka.
Delni cikasti tip: V delni cikasti tip so uvrščene živali, ki združujejo lastnosti cikastega in pincgavskega tipa (pogost je tudi priliv drugih pasem, kot je npr. rdeči holštajn). Živali v tem tipu lahko izražajo lastnosti ali kombiniranega tipa ali mlečnega tipa nekoliko večjega okvirja.
Pincgavski tip: V pincgavski tip so razvrščene živali, ki izražajo pripadnost primigenemu tipu (grobe in robustne živali z velikim okvirjem) in so dobro omišičene.
V preglednici 3 so prikazane nekatere telesne mere in ocene lastnosti zunanjosti cikastega goveda glede za posamezni tip.
Preglednica 3: Nekatere telesne mere in ocene lastnosti zunanjosti cikastega goveda glede na posamezni tip
| Merjene lastnosti | Cikasti tip | Delni cikasti tip | Pincgavski tip | P |
|---|---|---|---|---|
| Višina vihra | 121,82c ±0,43 | 126,40b ±0,19 | 132,82a±0,27 | <.0001 |
| Višina križa | 124,99c ±0,44 | 129,99b ±0,20 | 136,24a ±0,28 | <.0001 |
| Dolžina telesa | 121,92c ±0,54 | 126,70b ±0,24 | 132,46a ±0,34 | <.0001 |
| Obseg prsi | 168,33c ±0,94 | 174,02b ±0,42 | 181,90a ±0,59 | <.0001 |
| Opisovane lastnosti | Cikasti tip | Delni cikasti tip | Pincgavski tip | P |
|---|---|---|---|---|
| Dolžina glave | 5,97c ±0,14 | 5,13b ±0,06 | 4,33a ±0,09 | <.0001 |
| Izraženost oči | 6,03c ±0,10 | 5,50b ±0,04 | 4,95a ±0,06 | <.0001 |
| Debelina rogov | 5,91 a ±0,14 | 4,58 b ±0,06 | 3,71 c ±0,08 | <.0001 |
| Usmerjenost rogov | 6,18 a ±0,17 | 5,14 b ±0,07 | 4,07 c ±0,11 | <.0001 |
| Vrat | 6,52c ±0,12 | 5,11b ±0,05 | 3,83a ±0,08 | <.0001 |
| Izraženost podgrline | 5,93c ±0,12 | 4,89b ±0,05 | 3,93a ±0,08 | <.0001 |
| Pigmentacija plašča | 5,38a ±0,15 | 5,12a ±0,06 | 4,55b ±0,09b | <.0001 |
| Izraženost hrbtne lise | 5,56a ±0,17 | 5,23a ±0,08 | 4,43b ±0,11 | <.0001 |
| Izraženost pas na stegnih | 5,75a ±0,21 | 5,43a ±0,09 | 4,49b ±0,13 | <.0001 |
| Izraženost pas na golenih | 6,46a ±0,20 | 6,32a ±0,09 | 5,44b ±0,12 | <.0001 |
| Hrbet | 4,51b ±0,07 | 4,74a ±0,03 | 4,73a ±0,04 | 0,0208 |
| Nagib križa | 4,80c ±0,09 | 5,10b ±0,04 | 5,38a ±0,06 | <.0001 |
| Kot skočnega sklepa | 5,58 ab ±0,09 | 5,53b ±0,04 | 5,67a ±0,05 | 0,0163 |
| Izraženost skočnega sklepa | 6,74 a ±0,11 | 5,56 b ±0,05 | 4,22 c ±0,07 | <.0001 |
| Biclji | 6,06±0,11 | 5,82±0,05 | 5,85±0,07 | 0,1004 |
| Parklji | 5,64±0,11 | 5,60±0,05 | 5,57±0,07 | 0,9482 |
| Vime pod trebuhom | 5,56 a ±0,12 | 4,92 b ±0,05 | 4,65 c ±0,07 | <.0001 |
| Globina vimena | 5,97 a ±0,12 | 5,37 b ±0,05 | 5,16 c ±0,08 | <.0001 |
| Debelina seskov | 4,45 c ±0,10 | 5,01 b ±0,04 | 5,21 a ±0,06 | <.0001 |
| Dolžina seskov | 3,89±0,07 | 3,75±0,03 | 3,67±0,05 | 0,1125 |
| Iztok mleka | 3,82 a ±0,06 | 3,61 b ±0,02 | 3,48 c ±0,04 | 0,0002 |
| Temperament | 3,89±0,07 | 3,75±0,03 | 3,67±0,05 | 0,1125 |
| Avtohtonost | 7,15 a ±0,07 | 4,91 b ±0,03 | 2,56 c ±0,04 | <.0001 |
| Omišičenost | 5,27 b ±0,12 | 5,44 b ±0,05 | 5,76 a ±0,07 | 0,0012 |
| Oblike | 5,93 a ±0,12 | 5,43 b ±0,05 | 5,03 c ±0,08 | <.0001 |
| Vime | 5,84 a ±0,12 | 5,01 b ±0,05 | 4,76 c ±0,08 | <.0001 |
Za vse ocenjene prvesnice smo opravili analizo lastnosti zunanjosti (preglednica 3). V izračun smo vzeli podatke za vse prvesnice mlajše od štirih let. Upoštevali smo vpliv tipa kot sistematski vpliv in starost živali kot linearno regresijo.
Med posameznimi tipi so bile statistično značilne razlike v vseh štirih merjenih lastnostih (višina vihra, višina križa, dolžina telesa, obseg prsi). Med vsemi temi merjenimi lastnostmi je najvišjo vrednost dosegal pincgavski tip, sledil je delni cikasti in cikasti tip.
Med opisovanimi lastnostmi so bile statistično značilne razlike med posameznimi tipi v dolžini glave, izraženosti oči, debelini rogov, usmerjenosti rogov, v plemenitosti vratu in izraženosti podgrline. Pri vseh teh lastnostih je najvišjo vrednost dosegal cikasti tip, sledil je delni cikasti tip ter pincgavski tip. Statistično značilna razlika med posameznimi tipi je bila tudi v pigmentaciji plašča, izraženosti hrbtne lise in izraženosti pas na stegnih in golenih. Med temi opisovanimi lastnostmi ni bilo razlik med cikastim in delnim cikastim tipom.
Statistično značilna razlika je bila za hrbet (uleknjen-izbočen), vendar ne med delnim cikastim in pincgavskim tipom. Kot skočnega sklepa se je statistično značilno razlikoval med delnim cikastim in pincgavskim tipom.
Za izraženost skočnega sklepa, vime pod trebuhom, globino vimena in iztok mleka smo ugotovili statistično značilne razlike med vsemi tremi tipi. Najvišjo vrednost je imel cikasti tip, sledil je delni cikasti in pincgavski tip.
Prva tako so bile statistično značilne razlike za nagib križa in debelino seskov, kjer je najvišjo vrednost dosegel pincgavski tip in najnižjo cikasti tip.
Statistično značilne razlike so bile med posameznimi tipi v skupni oceni za avtohtonost, omišičenost, oblike in vime.
Med vsemi trmi tipi ni bilo statistično značilnih razlik v bicljih, parkljih, dolžini seskov in temperamentu.
Slika 1: Majhen okvir, skladnost telesnih oblik, kratka glava, tanki rogovi obrnjeni naprej, dolg vrat, ki ga pokriva tanka in nagubana koža
Slika 2: Močno izražene lastnosti brahicernega tipa
1.3 REJSKI CILJI
Osnovni rejski cilj ohranjanja avtohtonih pasem domačih živali je njihovo ohranjanje v izvornem tipu. Zato je pri govedu cikaste pasme potrebno oblikovati populacijo te pasme iz tistih živali, ki izpolnjujejo želene rejske cilje. Osnova za rejske cilje pa so zgodovinski viri, ki prikazujejo razvoj in oblikovanje pasme in so zato najboljša podlaga za strokovno usmeritev pasme. Posebno pozornost je potrebno usmeriti tudi v preprečevanje parjenja v sorodstvu.
Splošen opis želenih lastnosti zunanjosti pri cikastemu govedu:
Živali naj bodo lahke, s tankimi kostmi in nerobustne konstitucije, v kombiniranem tipu z večjim poudarkom na prireji mleka. Živali naj bodo manjšega okvira in skladnih telesnih oblik.
Glava: Izražati mora pripadnost tipu in pasmi. Po velikosti mora biti proporcionalna velikosti telesa. Glava mora izražati temperament in zdravje živali. Biti mora kratka in lahka. Daje naj vtis plemenitosti. Nosni del glave mora biti daljši od čelnega dela. Nosni del profilne linije glave mora biti raven, spodnja polovica čelnega dela pa nekoliko usločena (konkavna). Barva glave mora biti enobarvna rdeča. Glava pri kravah mora biti nežna, pri biku pa krajša, širša ter s krajšimi in debelejšimi rogovi v primerjavi s kravami.
Oči: Oči morajo biti živahne, velike in jasne, temne ter močno pigmentirane. Svetel kontrast okoli oči mora biti poudarjen, nad očesnimi vekami pa nagubana koža kot odraz plemenitosti. Očesne veke naj bodo tanke, očesni lok pa visok.
Smrček: Smrček mora biti širok. Barva sluznice na smrčku mora biti rožnata.
Rogovi: Rogovi naj izražajo brahicerni tip. Biti morajo svetlorumene barve z rjavimi ali temnimi konicami, gladki, tanki in obrnjeni naprej. Dajati morajo vtis lahkosti.
Vrat: Vrat mora biti tanek in dolg. Koža na vratu naj bo tanka in nagubana. Podgrlina mora biti slabo razvita. Pri bikih je vrat nekoliko širši in močnejši kot pri kravah.
Rep: Rep mora biti tanek, dolg in bele barve. Živi del repa naj sega preko skočnega sklepa.
Hrbet: Hrbet mora biti raven, dolg in širok.
Križ: Mora biti raven in dolg ter v ravni črti preiti v rep.
Noge: Morajo biti tanke, s pravilno stojo, s čvrstimi biclji in s kratkimi ter trdimi parklji. Roževina parkljev mora biti temna.
Poudarjene morajo biti tiste sekundarne lastnosti, ki omogočajo dolgo življenjsko dobo ter odpornost in prilagodljivost na težke in skromne pogoje reje, sposobnost paše na hribovskih in gorskih pašnikih. Zaželena je velika odpornost na bolezni, dolga življenjska doba, dobra plodnost, lahke telitve ter močno izražen materinski čut.
Poudarjene značilnosti cikastega goveda:
Za cikasto govedo je značilna relativno velika mlečnost (glede na telesno maso), velika konzumacijska sposobnost, zelo dobra konverzija, odlične pašne lastnosti, odlična konstitucija (življenjska sila – odpornost proti neugodnim vplivom okolja) in nezahtevnost za rejo. Pasma ima večino telesnih lastnosti, ki so pomembne in potrebne za rejo v težkih in skromnih pogojih reje, odlično izraženih. Živali odlikuje sposobnost prilagajanja na pašo na strmem terenu.
POTREBEN JE DOGOVOR KAJ VKLJUČITI V CILJ: NA PODLAGI ANALIZE LASTNOSTI ZUNANJOSTI TELESNE MERE??? KLJUČNO JE, DA DEFINIRAMO JASNE KRITERIJE!
Proizvodna usmeritev je kombinirana pasma z večjim poudarkom na prireji mleka.
Literatura:
– Bohinjska goveja pasma. 1909. Slovenec – političen list za slovenski narod, 37, 264: 5-6
– Cvenkelj A. 1914. Rešimo bohinjsko govejo pasmo. Domoljub – Naš kmečki dom, 2: 10-13
– Hitz T. 1878. Kako gospod T. Hitz piše o bohinjski in tolminski živinoreji. Kmetijske in rokodelske novice, 36, 52: 408-409
– Naša bohinjska selekcija. 1937. Slovenski mlekarski list, 1, 7: 101 – 103
– Pirc G. 1909. Bohinjska goveja pasma. Kmetovalec, 26, 20: 204-205
– Povše S.F. 1893. Das Wocheiner Rind. V: Die österreichischen Rinder Rassen. Rinder der
– Karst- und Küstenländer.Erstes Heft. Krain. Wien 1893: 56-57
– Schollmayr F. 1872. Rindviehracen von Krain. 9