ANTON BURJA
Anton Burja se je rodil leta 1933 v Potoku v dolini Črne pri Kamniku. Že od malega se je navajal na skrb za živali in spoznaval njihovo življenje, saj so se na domači kmetiji ukvarjali predvsem z živinorejo. Po končani osnovni šoli v Stranjah in nižji gimnaziji v Kamniku se zato ni bilo težko odločiti za nadaljevanje šolanja na srednji veterinarski šoli v Ljubljani. Nikoli ni obžaloval te odločitve. Po štirih letih šolanja se je zaposlil kot veterinarski tehnik v Kamniku. Z veliko zagnanostjo je dan za dnem, najprej s kolesom, potem z motornim kolesom in nazadnje z avtom, prevozil dobršen del kamniške občine, ki je bila takrat precej obsežnejša, in se najprej trudil govedorejce prepričati o prednostih umetne reprodukcije, potem pa je skrbel, da se je ta živinorejska dejavnost vse bolj vraščala v okolje in da se tesna povezanost med kmetovalci in veterinarskim zavodom ni prekinila. To pomeni, da zanj dolga leta ni bilo nobene proste nedelje, kaj šele sobote.
Za svoje delo je Anton Burja dobil več priznanj, med njimi tudi priznanje častnemu članu Govedorejskega društva Kamnik in priznanje Kmetijskega zavoda Ljubljana za uspešno delo na področju osemenjevanja govejih plemenic, podeljeno na jugoslovanskem kongresu za reprodukcijo domačih živali v Portorožu. Leta 1996 mu je Občina Kamnik podelila zlato plaketo za štiridesetletno delo na področju razvoja živinoreje, zlasti selekcije v govedoreji.
Že zelo kmalu je, tudi zaradi svojega dela, postal pozoren na izginjanje cikastega goveda. Z obžalovanjem je spoznal, da se tej avtohtoni slovenski pasmi ne samo ne daje prednosti, ampak se jo celo poskuša izriniti iz našega okolja. Do leta 1960 so namreč kmetje na celotnem področju kamniške občine redili govedo te pasme, potem pa so se zaradi vse večjih zahtev po kvalitetnem mesu in večji količini mleka odločali za zamenjavo cikastega goveda z rjavim govedom ali pretapljanje cikastega goveda v svetlo lisasto pasmo. Leta 1962 se je na Kamniškem pričelo osemenjevati samo s plemenjaki rjave in svetlo lisaste pasme. Šele na njegovo pobudo in pobudo posameznih ljubiteljev pasme cikastega goveda se je spet pričelo osemenjevati s plemenjaki te pasme in se tako preprečilo usodno izumrtje slovenske cike.
Da ohranjanje cikastega goveda ne bi bilo prepuščeno samo ljubiteljstvu in finančnim zmožnostim posameznih rejcev, je leta 2001 peščica zanesenjakov, med njimi tudi on, ustanovila Društvo za ohranjanje cikastega goveda v Sloveniji, katerega častni član je že od samega začetka. Oktobra 2002 je bil imenovan za člana Strokovne komisije, zdajšnje Republiške delovne skupine za odbiro in ocenitev bikov cikaste pasme za osemenjevanje in pripust. Vseskozi zavzeto sodeluje pri selekciji pasme, od prvega do drugega pregleda populacije krav, pri odbiri plemenjakov za pleme in še vedno skrbi za načrtno osemenjevanje krav cikaste pasme.
Verjetno ima prav on najdaljši staž pri osemenjevanju govejih plemenic v Sloveniji. Odlikujejo ga ne samo zavzeto delo, temveč tudi osebnostne lastnosti, kot so požrtvovalnost, preudarnost in plemenitost. Je najbolj zvesti član delovne skupine in nesebično pomaga pri ponovnem oživljanju cike na Slovenskem.
Za požrtvovalno delo pri ustanovitvi Društva za ohranjanje cikastega goveda v Sloveniji in oživljanju cikastega goveda se Antonu Burji iskreno zahvaljujemo.
